PODRUŽNICE

DEVICA MARIJA SEDEM ŽALOSTI

Zgodovina gradnje

Ignacij Orožen v "Lavantinski škofiji" piše, da je bila cerkev najbrž zgrajena leta 1682.134 Pri tem se sklicuje na dokumente vojniškega magistrata.
Iz teh izvemo, da so Vojničani vprašali najprej stolni kapitelj v Strassburgu (Krka na Koroškem) pod kakšnimi pogoji bi mogli na hribu nad cerkvijo sv.
Florijana zgraditi cerkev. Potem, ko so rešili denarna vprašanja glede vzdrževanja kaplana (ta je že skrbel za kapelo sv. groba) in cerkve, je 10. junija 1681 kapitelj v Strassburju dovolil, da smejo pri treh križih pri cerkvi sv.
Florijana postaviti kapelo na čast Mariji Sedem žalosti.

S tem se je 26. junija 1681 strinjal tudi vojniški magistrat. Ali so kapelo oz. cerkev res začeli graditi takoj po tem dovoljenju, ne vemo; vprašanje je tudi, ali je bila v današnji velikosti zgrajena že do leta 1682. Ohranjeni dokumenti povedo, da jo je 14. maja 1751 posvetil goriški nadškof grof Karl Mihael Attems. Že 36 let pozneje jo je oblast pod cesarjem]ožefom II. razglasila za nepotrebno in dekan]ožef ]akomini jo je leta 1787 razsvetil. Počasi je propadala, dokler tržani Vojnika leta 1820 niso sklenili, da jo. obnovijo. Delegacija pod vodstvom usnjarskega mojstra]urija Pevcase je odpravila k cesarju in gubernij v Gradcu je obnovo, pod pogojem, da trg prevzame stroške, dovolil. Še istega leta, 27. oktobra, je dekan] ako mini cerkev blagoslovil.

Opis cerkve

Od cerkve sv. Florjana se do cerkve Marije sedem žalosti strmo vzpenjajo stopnice. Ob poti so tri kapele. Prva je kapela sv. Jožefa, druga Marijina, v tretji pa je Oljska gora. Ali je bila katera od kapel nekoč kapela sv.
groba, ne moremo reči; tudi treh križev (oboje govori za kalvarijo ) danes ni več.
Cerkev je preprosta pravokotna arhitektura, obrnjena proti vzhodu.
Postavljena je na vzpetini, zato je fasada precej višja od vzhodnega dela cerkve. Zvonik z baročno razcveteno streho je zaradi padajočega terena prizidan na vzhodni strani, na severni kapela, na južni pa zakristija. Fasada je visoka in prazna. K portalu (ta po obliki govori še za 17. stoletje, letnica 1989 pa je spomin na zadnjo obnovo) vodi široko in visoko stopnišče.

Notranjost

Notranjost cerkve je pravo nasprotje zunanjščine. Enoladijski prostor je baročno razgiban in razdeljen na tri prečne pravokotne dele. Vsak del je obokan s plitvo visečo kupolo. Od vhoda proti oltarju se, zaradi dvigajočega terena, dvigajo, ločujejo pa jih stopnice.
Izpod kora, ki počiva na dveh slopih, stopimo v prvi, najnižji del cerkve. Močna oproga, ki je hkrati slavoločna stena in tri stopnice delijo ta del cerkve od srednjega, ki se na severu z visokim lokom razširja v križevo kapelo, na jugu pa v zakristijo in emporo nad njo. Zadnji, oltarni del je spet dvignjen in s poligonalnimi slopi, ki nosijo kupolo, ločen od srednjega prostora.

Oprema

Župnijska kronika sporoča (po Orožnu), da so glavni oltar kupili v zapuščeni bolniški kapeli sv. Elizabete v Laškem in ga predelali. Pozneje je neki Spiller iz Vojnika izdelal novega, ki so ga leta 1888 prenovili.
Sedanji oltar je monumentaina in razgibana arhitektura, ki sega do oboka. Štirje v prostor pomaknjeni stebri in dva pilastra ob oltarni niši nosijo široko in bogato profilirano ogredje, ki je nad stebri podvojeno in se z volutami nadaljuje v atiko. Arhitektura oltarja govori še za baročni čas okoli srede 18. stoletja. Tudi oba kipa nad obhodnima lokoma, sv. Joahim na levi strani in sv. Jožef na desni, sta še baročna.135 Orožen piše, da je bil oltar iz kapele sv. Elizabete v Laškem prodan v Marijino cerkev v Vojniku leta 1822.136 Spiller torej pozneje gotovo ni naredil novega oltarja, kot piše Orožen, ampak je le dodal novejše kipe žalostne Matere božje prebodene s sedmimi meči in z mrtvim Jezusom, ki ji drsi iz naročja na tla, v niši oltarja, in obe spremljajoči stranski figuri, Marijo Magdaleno na levi in Marijo Salomo na desni strani oltarne plastike. Tudi angelci z orodji mučeništva v atiki oltarja in slika križanja so verjetno dodatek iz Spillerjevega časa. Leta 1888 so oltar le na novo prebarvali.
Kakšen je bil oltar pred letom 1822, ne vemo. Gotovo je bil kip oblečene žalostne Matere božje z mrtvim Jezusom v naročju, ki je danes v niši na severni steni cerkve, v glavnem oltarju pred sedanjim kipom.
V prvem delu cerkvene ladje sta stranska oltarja, postavljena v vogale ob slavoločni steni. Pri obeh gre za dokaj preprosta okvirna oltarja s kulisno doslikano oltarno arhitekturo. Tudi za stranska oltarja ni mogoče z gotovostjo reči, kdaj sta bila postavljena. Kipi so še baročni (svetnika na levem stranskem oltarju sta manjša in kiparsko kvalitetnejša od kipov na desnem oltarju), medtem ko so slike iz zgodnjega 19. stoletja, pa tudi kulisna doslikava bi že lahko bila iz tega časa. Po kipih sodeč gre morda še za ostanke starejših baročnih oltarjev, ki pa so jih pri obnovi v 19. stoletju precej predelali.
Levi oltar je posvečen sv. Valentinu. Svetnik je upodobljen v škofovskem ornatu, ob nogah pa mu leži božjastni bolnik, ki ga Valentin z blagoslovom ozdravlja. V atiki oltarja držita naslikana angela ovalno sliko Marijinega darovanja v templju. Lepa baročna kipa predstavljata verjetno rimska mučenca Janeza in Pavla, varuha pred strelo.
Nasproti Valentinovega oltarja je oltar sv. Antona Puščavnika. Svetnik je upodobljen v meniškem oblačilu in se opira na palico; pod roko ima knjigo, v ozadju pa je križ z lobanjo, znamenje svetnikove spokornosti. V atiki je ovalna slika sv. jurija na konju v boju z zmajem. Svetniška kipa predstavljata priprošnjika proti kugi: na levi strani je sv. Boštjan, na desni pa sv. Rok. Kipe na stranskih oltarjih je Sergej Vrišer pripisal Ferdinandu Gallu.137

Kapela sv. Križa

Skoraj kvadratna kapela je obokana z visečo kupolo. Na severni steni je lesena oltarna menza s tabernakljem in s skupino križanja z Marijo in janezom Evangelistom, iznad tabernaklja pa se pne kvišku križ spozlačenim, kiparsko lepo izdelanim Kristusom z izrazom trpljenja na obrazu. Oltarni nastavek je v celoti naslikan na steno, podobno kot stranski oltarji, enako tudi podoba jeruzalema za Križanim. Naslikani ange1ci v atiki imajo v rokah atribute vere, upanja in ljubezni, pod njimi pa je latinski napis "Dopolnjeno je". Kupola kapele je na sredi iluzionistično poslikana, kot da se odpira v njej skozi rebrasto mrežo pogled v laterno, na pendentivih pa s štirimi odprtimi nišami, v katerih so podobe sedečih evangelistov. Na vzhodni strani sta Matej . , z angelom in Marko z levom, na zahodni pa Luka z volom in janez z odom.
Župnijska kronika omenja, da je freske v križevi kapeli leta 1937, ko je bila cerkev v celoti prenovljena, obnovil Vinko Vipotnik iz Vrbja pri Žalcu.
Tega leta je tudi poslikal oboke cerkvene ladje s prizori iz Marijinega življenja in sedmerih Marijinih žalosti. Program poslikave se začne v prezbiteriju, kjer sta prizora Marijinega rojstva in Ane, ki uči brati Marijo. V srednjem delu cerkve je na levi na oboku Marijino oznanjeje, na lunetah pa - nad emporo Marijina zaroka, nad križevo kapelo pa Marijino obiskanje. Drugi trije prizori na oboku predstavlajo Marijine žalosti: Simeonovo prerokbo, Beg v Egipt in Marijo, ki išče dvanajstletnegajezusa. Na oboku zahodnega dela cerkve sledijo štirje prizori: Marija sreča jezusa na križevem potu, Marija žalostna pod križem, Snemanje s križa in Polaganje v grob. Nad pevskim korom sta še prizora Marijine smrti in kronanja. Vsa ta slikarija sicer barvno poživlja stene in oboke, je pa obrtniška in posnema nazarenske slikarske zglede.
Med slikami v cerkvi je vredno omeniti majhno podobo Kristusove trpeče glave, ki je kopija po "Sveti glavi" iz župnijske cerkve sv. Egidija v Celovcu.