PODRUŽNICE

SVETI FLORJAN

Zgodovina stavbe

Iz župnijske kronike izvemo, da je pri cerkvi sv. Florjana celjski grof Friderik II. leta 1453 ustanovil beneficij, ki je bil združen z beneficij em sv.
Andreja pri sv. Maksimilijanu v Celju. V župniji je to najstarejša cerkev.
Cerkev, ki je s kornim delom (prezbiterijem) obrnjena proti vzhodu, stoji v središču starega Vojnika. Zgradili so jo na strmi skalnati vzpetini nad vojniškim trgom tik nad robom skalnega previsa, tako da je s severne in zahodne strani nedostopna, zato masivni zvonik, ki je cerkvi prizidan na zahodni strani, nima vhoda. Dostopna je le z južne in vzhodne strani. Na južni strani je tudi glavni portal, lep kamnoseški izdelek, okrašen z ornamentiko, na sredi preklade pa še s človeško glavo.
Župnijska kronika piše, da je cekvena ladja romanska, Ignacij Orožen pa pravilno opaža, da je najstarejši del cerkve gotski kor (prezbiterij). Ali se v današnji stavbni lupini res skriva še romansko jedro, ob sedanjem videzu ni mogoče reči, pa tudi elementov srednjeveške arhitekture na cerkveni ladji ni videti; verjetno je bila ta vsaj gotska, a so jo v baroku (verjetno v 17. stoletju) temeljito prezidali ali kar na novo pozidali in od stare stavbe ohranili le imenitnejši obokani korni del. Ker je bil najstarejši zvon iz leta 1673, tudi to govori za prezidavo ladje in dozidavo zvonika v 17. stoletju.
Na južno steno ladje je desno od portala (ta je delno zakrit) prizidana velika stranska kapela. Iz neke, danes izgubljene, votivne slike sv. Florjana iz leta 1730, na kateri sta bila upodobljena trg Vojnik in c~rkev sv. Florjana, je Orožen sklepal, da je morala biti kapela zgrajena šele po letu 1730, ker na votivni podobi še ni bila naslikana. V steno kapele je vzidan del rimskega nagrobnika z reliefnim prizorom medveda, ki trga psa in bežečih živali.
Desno od kapele je še manjši vhod, nad njim pa niša s školjko v vrhu in stenska slika sv. Florjana. Komi del ima še gotski talni zidec, nekdanja gotska okna pa so zazidana ali spremenjena v baročna, pa tudi gotskih opornikov nima.

Notranjost

Skozi glavni portal stopimo v preprosto pravokotno cerkveno ladjo.
Nekoč je imela verjetno raven lesen strop, ki pa so ga v ne tako davni preteklosti (morda pri zadnji obnovi leta 1913) odstranili, stene nekoliko povišali in naredili nov strop, ki se v lahnih lokih naslanja na kovinske traverze.
Našo pozornost pritegne najprej gotski prezbiterij. Od glavne ladje ga loči gotski zašiljen in na robovih prirezan slavolok, le da je kamen skrit pod plast jo ometa in beleža. Kor ima dve obočni poli in triosminski sklep.
Zvezdasti obok, s kiparsko neobdelanimi sklepniki, je oprt na polkrožne slll.žnike, ki ne rastejo iz tal, ampak segajo nekako do sredine stene in počivajo na konzolah. Srednji konzoli imata obliko grba, od drugih pa so tri v sklepu kora figuraino obdelane. Pri teh gre verjetno za moške (dve sta delno obklesani oz. poškodovani) podobe nepravilnih proporcev in zelo preprosto izklesane, kakor da bi jih naredila roka ljudskega umetnika, ali pa bi ob njih celo pomislili, da so starejše kakor obok, a ta je v tej zvezdasti obliki lahko nastal šele v drugi polovici 15. stoletja. Na zahodnem delu cerkvene ladje je vzidan kor za pevce.

Oprema

Oprema v cerkvi - trije oltarji in prižnica - je sad barokizacije. Glavni oltar sv. Florijana sega do vrha oboka in se z arhitekturo prilagaja poligonalnemu prostoru. V niši, ki jo do polovice zakriva tabernakelj, je kip sv. Florijana, ki na oblakih gasi cerkev in hiše pod seboj. V oltarni atiki je figuraina kompozicija Kristusovega vstajenja. Poveličani Kristus z zmagoslavno zastavo se dviga iz sarkofaga; angel kaže prazen grob, na nasprotni strani pa stojita za zidom rimska vojščaka. Na levi in desni voluti ob atiki je po en angel. Na obhodnih lokih stojita kipa dveh vojščakov. Na levi je sv. Pavel, na desni pa sv. Janez, rimska mučenca, varuha pred neurjem, strelo in toČO.132 Na desnem delu slavoločne stene je stranski oltar, ki je po arhitekturi podoben glavnemu, le nekoliko manj je razgiban. Na sredi je oljna slika sv.
Ane, ki uči Marijo brati, delo neznanega slikarja. Sv. Ana inJoahim sedita, med njima pa stoji deklica Marija, ki kaže na napis v knjigi z vrstico iz 110 psalma: "Initium sapientiae timor Domini" (Začetek modrosti je strah Božji).

Slika je verjetno nastala hkrati z oltarjem. Ob sliki sta na oltarju še kipa sv.
Barbare s kelihom v rokah in - po zapisu v župnij ski kroniki - sv. Katarine Aleksandrijske, ki pa danes nima več atributov. V ati ki oltarja častita dva angela srce, obdano z žarki.
Sergej Vrišer je oltarja pripisal celjskemu kiparju Ferdinandu Gallu, ki se je rodil okoli leta 1709 in umrl leta 1788, narejena pa naj bi bila med leti 1760 - 1770.133 Ker visi na severni steni cerkvene ladje še ena slika sv. Ane, ki uči brati Marijo, a je iz poznega 17. stoletja, smemo sklepati, da je ostanek starejšega oltarja sv. Ane, ki so ga zamenjali z novejšim Gallovim.
Na levi strani slavoločne stene je prižnica s školjčno ornamentiko, ob kateri bi pomislili na predelane ostanke starejše prižnice iz poznega 17.
stoletja, medtem ko je veliko bolj razgibana streha, s podobo goloba - Svetega Duha na notranji strani in z Janezom Krstnikom na vrhu, gotovo iz 18.
stoletja.
Na južni strani se cerkvena ladja odpira v visoko in svetlo kapelo sv.
Janeza Nepomuka, popularnega baročnega svetnika, ki ga je dal češki kralj Venčeslav 20. marca 1393 v Pragi vreči v reko Vltavo, menda zato, ker kot generalni vikar škofije ni dopustil kraljevega vmešavanja v cerkvene zadeve.
Kapela je z vseh strani odprta z okni in nad bogato profiliranim venčnim zidcem še zlunetami. .
Zadnjo steno kapele zapolnjuje do vrha križnega oboka arhitekturno razgiban in bogat oltar, pri katerem je kipar upošteval igro svetlobe, ki osvetljuje kipe od strani in od zadaj.
V glavni niši je kip Janeza Nepomuka v nebeški slavi. Nad njim držita angela krono iz petih zvezd. Na razgibani atiki oltarja sedi na volutah še več angelov z atributi vere, upanja, ljubezni, na sredini pa držijo relikvijo neiztrohnjenega svetnikovega jezika, obdano z žarki in poudarjeno z okroglo arhitekturo atike. Vse to potrjuje Orožnovo datacijo oltarja med leti 1730 in 1735. Leta 1719 so namreč v Pragi odprli svetnikov grob in našli njegov jezik popolnoma neiztrohnjen (zato je na oltarju tako poudarjen); leta 1729 pa so Nepomuka razglasili za svetnika, nakar se je njegovo češčenje hitro razširilo po vseh srednjeevropskih deželah.
Ob Janezu Nepomuku so na oltarju še štirje kipi, ki pa jih že pisec župnijske kronike ni prepoznal, ker nimajo razpoznavnih atributov. Na desni ob tabernaklju bi lahko bil Frančišek Ksaverij, na levi pa je duhovnik v mašnem plašču. Svetnika na obhodnih lokih sta neka mučenca.