O Društvu - IVAN ŠOPAR

Ne zgodi se pogosto, da imajo clovek, skupina ljudi ali širša skupnost ljudi priložnost sodelovati in prisostvovati pri odkrivanju zakladov domacega okolja, ki so bili skorajda pozabljeni. Ko je dr. Slavko Šopar, sin pokojnega vojniškega organista in zborovodje Ivana Šoparja, Obcini Vojnik in Župniji Vojnik poleti 2014 ponudil njegovo glasbeno zapušcino v obliki notnega gradiva, smo lahko le po tihem upali na neodkrite bisere preteklega glasbenega življenja v Vojniku.

Po pripovedovanju pevcev, ki so še peli pod vodstvom gospoda Šoparja, bi prej ali slej morali naleteti na kakšno avtorsko skladbo. Na naše veliko veselje so ob pregledovanju velike kolicine gradiva, ki je vsebovalo originale in kopije skladb zelo raznolikih glasbenih zvrsti, zacele prihajati na plano zdaj ena, zdaj druga skladba s podpisom »Ivan Šopar«! Po koncu razvršcanja se je na prav posebnem kupcku rokopisov nabralo kar 25 pesmi in mašnih spevov. Ob navdušenju vseh udeleženih pri odkrivanju nam zaupane glasbene zapušcine se je Obcina Vojnik z nekdanjim dolgoletnim županom Benediktom Podergajsom in sedanjim županom Brankom Petretom na celu odlocila izdati zbirko pesmi do sedaj edinega nam znanega skladatelja, ki je deloval na podrocju obcine Vojnik.

Izdajo zbirke smo ob podpori Župnije Vojnik in gospoda župnika Antona Pergerja slovesno obeležili s koncertom pesmi Ivana Šoparja v župnijski cerkvi sv. Jerneja v Vojniku 11. aprila 2015. Koncert sta oblikovala Cerkveni mešani pevski zbor sv. Jerneja Vojnik in Mešani pevski zbor FORTE iz Vojnika pod vodstvom spodaj podpisanega. Kot pevski solist je nastopil pravnuk skladatelja Šoparja, Amadej Šopar.

Pesmi v zbirki so razvršcene kronološko glede na mesto v cerkvenem letu, znotraj dolocenega casa cerkvenega leta pa po abecedi. Zbirka se tako zacne z dvema velikonocnima pesmima, sledi pesem za praznik sv. Trojice v mesecu maju. Pesem Prošnja k Mariji, ki jo je mogoce peti skozi vso cerkveno leto, je umešcena pred pesmijo velikega šmarna Marija v nebo vzeta. Sledita pesmi v cast zavetniku vojniške župnijske cerkve sv. Jerneja (goduje 24. avgusta). Za praznik vseh svetih napisani pesmi Prošnja za mrtve sledita dve pogrebni pesmi. Sklop Mašne pesmi, Slave in Vere je bil v skladateljevem rokopisu zapisan na skupni poli. Tako Mašna pesem kot Vera sta oznaceni kot opus 4, le Slava nima ne oznake opusa ne podpisa skladatelja. Zato avtorstvo omenjene Slave ni zanesljivo, glede na skladateljski slog in mesto zapisa pa po mojem mnenju lahko sklepamo, da gre za delo Ivana Šoparja. Zadnji del zbirke sestavljajo stalni mašni spevi, ki so razvršceni glede na leto nastanka, in s strani Šoparja za mešani zbor prirejene K tebi srca povzdignimo, Vera in Slava iz maše Antona Nedveda. Tako kot je deloval gospod Ivan Šopar, gotovo, z majhnimi, a številnimi koraki, želimo z izdajo njegovih pesmi postaviti spomenik ustvarjalnosti prizadevnega glasbenika z Vojniškega in prispevati v zakladnico širšega slovenskega prostora nove bisere. (spisal: Tomaž Marcic)

Ivan Šopar se je rodil 21. junija 1888 na majhni kmetiji v zaselku Kovk v fari Dol pri Hrastniku. Osnovno šolo je obiskoval na Dolu pri Hrastniku. Doma so mu namenili uk v mizarski stroki, njega pa je vleklo h glasbi. Sledil je svoji želji in se kot mladenic podal v »Brvarjevo orglarsko šolo« v Celju. Po treh letih jo je uspešno koncal. Prvo službo je opravljal v Rogatcu, po treh letih se je premestil v Šempeter v Savinjski dolini, kjer je služboval do leta 1920. Tam je spoznal tudi svojo bodoco ženo in se leta 1914 porocil. Prva svetovna vojna mu je zacasno prekinila delo. Bil je vpoklican v avstro-ogrsko vojsko. Ker je imel pokvarjen vid, je bil kot rezerva napoten v avstrijski Knittelfeld. Opravljal je službo ordinarija pri vojnem kuratu. Užival je v svoji prednosti, da je imel v tem kraju možnost igrati na orgle. Na svecnico leta 1920 je nastopil službo organista v fari Vojnik pri Celju in svojo službo opravljal prakticno vse do svoje smrti, 28. maja 1973. Obdobje med obema vojnama je bilo zelo plodno. Poleg zavidljivega števila cerkvenih pevcev je vodil še pevsko društvo »LIRA«. Zbor je nastopal na samostojnih koncertih. Uveljavljal se je kot izvajalec in organizator odmevnih prireditev in operet, kot so »Miklova Zala«, »Kovacev študent«, »Cevljar in vrag«, »Kristusov pasijon« itd. Druga svetovna vojna je leta 1941 pretrgala to plodno delo. Nemci so ga aretirali med prvimi, in sicer že 20. aprila 1941 na cerkvenem pragu, ko je hitel na popoldanske vecernice. Pomoc je Nemcem nudil »domaci vohljac«, ki je bil nekaj casa celo cerkveni pevec … Odpeljali so ga v Stari pisker v Celje, od koder so ga po treh mesecih izpustili. Domaco hišo so Nemci zaplenili, družino pa nasilno izselili. Zatocišce in streho nad glavo je družina našla v Šempetru v Savinjski dolini pri sorodnikih. Uspelo mu je dobiti delo v Tovarni emajlirane posode v Celju, kamor se je dnevno vozil z vlakom iz Šempetra. Prav tako je še nekako vzdrževal orglarsko službo v Vojniku. S pomocjo znancev je dobil sobico v kaplaniji, kjer je ob sobotah in nedeljah orglal ter vodil zborcek bivših pevcev. To skromno opremljeno sobico so oropali iz Vojnika umikajoci se Cerkezi aprila 1945. V domaco hišo v Vojnik se je družina lahko vrnila šele avgusta 1945. Tu je zopet zavzeto nadaljeval vodenje cerkvenega zbora in komponiranje. Kot uspeh mu lahko pripišemo, da so štirje njegovi pevci tvorili mocno jedro celjskega »Komornega zbora« pod vodstvom prof. Egona Kuneja. Ogromno casa je posvecal razmnoževanju not – pisal jih je na posebnem papirju in razmnoževal na pripravi, imenovani šapirograf. Nekaj let pred smrtjo se mu je izpolnila še dolgoletna želja, da je v farni cerkvi v Vojniku lahko zaigral na nove orgle. Kupila jih je fara, ob izdatni pomoci gospe Munda iz Škofje vasi. Ustvarjalen, neutrudljiv in mnogim vzor je bil do konca svojega življenja. Njegov celotni bogati notni arhiv pa so kot donacijo iz rok sina Slavka Šoparja prejeli predstavniki njegove domace fare Vojnik. (spisal: Dr. Slavko Šopar Celje, januar 2015)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

.